Novice

Spremembe +napredek -> na naši tribuni /3

Zavedam se, še kako se zavedam, da se 19. novembra letos ne bo “spremenil svet”, da Drava ne bo začela teči proti Mariboru, da bomo še vedno imeli organ “župan” in organ “mestni svet” in politične stranke in liste in predstavniško demokracijo.

Hkrati pa imam tudi občutek, da se nekaj spreminja.

Da se počasi rojeva nekaj novega in nekaj, kar bi res lahko prineslo napredek v doživljanju lokalne skupnosti. Volitve bodo tudi leta 2022, pa 2026 itd. Nič se ne mudi. Pomemben je trend in pomembna je smer. In smer bo, v to verjamem, smer proti zavedanju: Ni nujno, da je to, kar je napisano ta hip v statutu lokalne skupnosti, edino možno in nujno tudi najboljše. To namreč: da je predlagatelj organ župan in odločevalci organ mestni svet.

Kaj pa če smo ljudje dovolj zreli, da mi sami postanemo predlagatelji in odločevalci? Organ župan bi “le” vodil delo, ki bi mu ga volivci naložili, ter predstavljal občino navzven, organ mestni svet pa bi vse potrjene projekte nadziral.

Tisti, ki ste bili na stadionih s 100.000 gledalci, pravite, da so vas pregledali, preverili vstopnice, usmerili na tribune in s tribun hitro in učinkovito.

Zakaj se četrtine tribune ne bi dalo hitro, neposredno vprašati, kaj si želijo ljudje na njej?

Leta 1991 bi bilo to najbrž zelo drago in nadvse komplicirano. Leta 2018 bi lahko to s sodobno IT naredili hitro, učinkovito in še poceni. Saj vem, da se že danes vse to da (tudi zato, ker po svetu to že uporabljajo); a si tega pri nas še ne želimo dovolj. Vem pa tudi, da prihaja čas, ko bodo imeli ljudje megle in zamegljevanja dovolj. Zakaj sem o tem tako prepričan?

Ker bomo uvideli, da to – kakor ta hip imamo – drobi, prši in megli ter predvsem: ohranja distanco “oblasti” do ljudi. V pravi demokraciji pa je oblast od ljudi, za ljudi. (Ali pa je nedemokratična.)

Če se vam še ljubi, preberite za konec misli o napredku mnogo pametnejšega od mene, profesorja, “soseda” iz Zagreba:

Medicina je tako napredovala, da praktično noben človek ni popolnoma zdrav. Država je tako močna, da nihče ni več svoboden. Okoli nas vlada demokracija, kar pomeni, da veliko nekompetentnih voli malo korumpiranih. Danes najboljši športniki, igralci ali pevci zaslužijo tisočkrat več od najboljšega učitelja, vzgojitelja ali zdravnika. Materialno bogastvo spremlja duhovna praznina. Gradimo vse višje stavbe, prag tolerance pa imamo vse nižji. Mesta se širijo, pogledi na svet pa ožajo. Kupujemo več stvari, a v njih vse manj uživamo. Povečuje se površina stanovanj, v katerih živi vse več samskih. Družine so bogatejše, ampak pari se pogosteje ločujejo. Raste število lepih hiš in razsutih domov. Tehnološki napredek nam prihranja čas, ki ga imamo vse manj. Naučili smo se hiteti in pozabili potrpežljivo čakati. Raste število strokovnjakov in nerešenih problemov. Smo bolj izobraženi, ne pa tudi modrejši. Več vemo, a slabše presojamo. Raste število humorističnih serij in bolnih zaradi depresije. Vedno se jezimo, vedno smo utrujeni. Mozganje pred knjigo smo zamenjali za vegetiranje pred ekranom. Živimo dlje, ampak prazneje. Obkroženi smo s hitro hrano in počasno prebavo. Tretjina človeštva trpi zaradi lakote, tretjina pa zaradi debelosti. Imamo na stotine Facebook prijateljev, a niti enega pravega tovariša. Raste število visokih ljudi in malih duš. Pogosto se kregamo, redko ljubimo, z lahkoto sovražimo. Šund je prevagal dober okus. Masovna kultura ustvarja masovno histerijo in masovne morilce. Obiskujemo oddaljene planete in asteroide, ne poznamo pa najbližjih sosedov. Center našega življenja je postal nakupovalni center. Ponosno jemo “zdravo hrano”, a puščamo, da nam mediji zastrupljajo duha. Vse več je informacij, a vse manj prave komunikacije. Vsemu poznamo ceno, a ničemur vrednosti. Učijo nas zaslužiti za življenje, ne pa tudi živeti. Nekoč smo stvari uporabljali, ljudi pa imel radi, danes je obratno. Svet okrog nas je poln paradoksov. Najboljši reper je belec, najboljši golfist črnec, najbogatejši posameznik pa Mehikanec … Največja medijska koroporacija (Facebook) ni lastnica niti ene vsebine, ki jo ponuja, največji svetovni trgovec (Alibaba) nima niti ene prodajalne, največji oddajalec prostora (Airbnb) nima niti ene nepremičnine, največji svetovni prevoznik (Uber) pa nima v lastni niti enega vozila.    Velimir Srića

In se torej (retorično) vprašam:

Bosta res to napredek in spremembe, če si bomo več zazidali, posekali, se zapirali v predstavniške lobije in ozkointeresne klike, kjer se bo odločalo kabinetno, skrivalo in zamegljevalo, govorilo enkrat to in drugič drugo, kazalo le tisto plat resnice, ki ustreza naši opciji, ne dovoljevalo pa objavljati drugačna mnenja?

Ograja, ki je več ne bo: je njen padec res simbol za napredek?
Ograja, ki je ne bo več: je njen padec res simbol za napredek?

Sem optimist. Vse se spreminja. Ne le računalniki in pametni telefoni. Tudi družbena zavest!

Prihaja čas za spremembe “družbenega operacijskega sistema”. Laufamo namreč še vedno na “družbenih windowsih” tam s konca prejšnjega stoletja (1991); (se jih spomnite, windowsov 3.1?) Svet se je v več kot četrt stoletja dodobra spremenil, nam pa lokalno zmanjkuje procesorske moči, na naš lokalnodružbeni software se ne da več naložiti “aplikacij”, ki bi si jih želeli uporabniki v drugi dekadi 21. stoletja. Meljemo in meljemo, se nemalokrat pregrevamo, friznemo ter se “obesimo”. Kakor da bi hoteli igrati igrico – voziti formulo 1, ki ima krasno grafiko – na procesorju 386 in s 500 RAM delovnega spomina. “Hardwersko” smo ljudje od horde naprej bolj ali manj enaki: dve nogi, dve roki, ena glava in eno srce. “Softwersko” pa se, odkar smo prijeli palico v roko in z njo z drevesa sklestili sadež, uspešno nadgrajujemo. Imamo še veliko rezerve, pravijo nevroznanstveniki. Še hitro nam ne bo zrasla tretja roka, lahko se nam pa odpre “tretje oko” 😉.

Ja, v glavi je neskončno prostora za drugačne misli, drugačen software.

Zato sem optimist. V lokalni skupnosti, ki ima za vsega četrt stadiona prebivalcev, se da hitro, poceni in učinkovito nadgraditi obstoječi “operacijski sistem” in drugo “programsko opremo”.

TO bi bila zame prava sprememba in TO bi bil zame pravi napredek: sprememba Statuta občine, sprememba poslovnika Mestnega sveta … Sprememba v smeri: od predstavniške k neposredni demokraciji.

Verjamem, da ljudje, ki se združujejo okoli slogana:


Ptuj smo ljudje, takšni in drugačni. Toda Ptuj je naš skupni ponos.


razmišljajo tudi o dolgoročnih “volilno-demokratično-sistemskih” spremembah in napredku na naši četrtini tribune.

Srečno, Ptuj, ki prihodnje leto praznuješ 1950-letnico prve omembe! Spomnimo se rimskega foruma – svobodni meščani smo, zato razpravljajmo o vseh rečeh lokalne skupnosti javno, pregledno, odprto, tudi z neprijetnimi vprašanji. In to seveda s toleranco ter zavedanjem: Lahko si sami, znova, še enkrat, na novo “iz/mislimo” občino, ki bo po največji možni meri večine občanov. Zakaj pa ne?

Proces se je začel. In nikoli več se ne bo ustavil. Cilj je še daleč, vendar je in se že vidi. Še veliko Drave bo preteklo, ampak nikoli ne bo tekla nazaj. Zato: Naprej, naš Ptuj, naprej! Pogumno, dostojanstveno, ponosno in odločno.

Samo M. Strelec

Novi Zato samo strelec podpis

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.